“What is most personal is most general.”
Lepota je v očeh opazovalca. Od nekdaj mi je bila ta misel blizu. Morda mi prav zaradi tega prepričanja v svojem delu arhitekta nikoli ni bilo blizu vsiljevanje lastnega pogleda na druge, ne glede na to, kako močno so si stranke včasih želele dokončnih nasvetov. Seveda, sploh v estetiki, obstajajo pravila, razmerja in proporci, ki narekujejo bolj prijeten videz. A navsezadnje sem vedno verjel, da se mora vsak v svojem domu počutiti “doma”. Idealno torej v ambientu, ki izraža tistega, ki v njem biva – in to se, če ste bili kdaj pozorni, lahko začuti. Ko stopite k nekomu domov, lahko zaznate, kako prostor nosi (ali ne) del osebnosti osebe, ki v njem živi. Tudi v tem vidiku smo lahko bolj ali manj avtentični.
Subjektivnost naše realnosti
Če isto misel preslikamo na naše dojemanje realnosti, hitro uvidimo, da je naša percepcija tistega, kar zaznavamo skozi čutila, izključno naša in povsem osebna, čeprav ima lahko veliko skupnih točk z realnostjo drugih. Kar je meni lepo in prijetno, je lahko za drugo osebo diametralno nasprotna izkušnja. Banalen primer: pred nekaj dnevi je v Ljubljani močno snežilo in zabavno je bilo opazovati poplavo različnih vtisov na družbenih omrežjih – od navdušenja do popolnega obupa. Sneg ostaja sneg, naravni pojav, a kako ga doživimo, je odvisno od nas samih: kje smo, kaj počnemo, kakšne so naše pretekle izkušnje itd. Na primer jaz se ga, kot človek južnih krajev, vedno veselim, čeprav ne maram mraza.
Ona se pa snega še najbolj veseli!
Moč zavedanja subjektivnosti lastne perspektive
Vsakič znova se je dobro spomniti, kako subjektiven je naš pogled na zunanje dogajanje. Zavedanje tega mi pomaga pri številnih vidikih življenja. Prvič, lažje sprejemam sebe, predvsem v trenutkih, ko imam občutek, da sem edini, ki nekaj doživlja na določen način. Ko začnem dvomiti o svoji realnosti in bi se najraje prilagodil realnosti drugih ali kakšne skupine. Hkrati pa mi ravno to zavedanje pomaga biti bolj odprt za realnost drugih in jo prepoznati kot povsem enakovredno moji. Tako, na tej relaciji, se odpre prostor za resnično povezanost. Kar nas navidezno loči, nas v resnici lahko poveže, če uspemo pogledati pod gladino trenutne “zgodbe” in se srečati na ravni naših hrepenenj – tistih absolutnih potencialov, ki so v vseh nas. Tudi ko to ne gre, lahko s tem, ko se le odpremo drugemu, postavimo svoj del mostu.
Carl Rogers, eden od očetov humanistične psihologije, je to ubesedil takole:
“What is most personal and unique in each one of us is probably the very element
which would, if it were shared or expressed, speak most deeply to others.”
(Rogers, 1961)
V prostem prevodu: »Tisto, kar je v vsakem od nas najbolj osebno in edinstveno, je verjetno prav tisti element, ki bi se, če bi ga delili ali izrazili, najgloblje dotaknil drugih.«
To izkušnjo ste morda že kdaj imeli: mogoče ste se kdaj odprli in drugi osebi pokazali ravno tisti del, za katerega ste mislili, da ga bo težko sprejela, a je bil odziv povsem drugačen. Ravno to, da ste spustili obrambo, je omogočilo, da vas je oseba videla in se z vami povezala. To je le ena od mnogih razsežnosti, ki jih prepoznavam v tem procesu.
Ko se prižigajo rdeče lučke
A kako težko je to včasih, ko nam prav naši pogledi in prepričanja preprečijo, da bi se zares odprli (vem iz lastnih izkušenj). Ko denimo slišimo nekaj od partnerja, sorodnika ali šefa in se prižgejo vsi alarmi – takrat nimamo kapacitete, da bi ločili zunanje dogajanje od svojih notranjih občutkov in se izkopali iz tega vrtinca. Takrat za nas obstaja le naša realnost; zdi se nam povsem objektivna in seveda imamo mi prav. Kje so takrat drugi in kje smo zares mi?
Čeprav se zapremo v svojo »realnost«, pravzaprav takrat nismo zares v stiku s samim seboj in avtomatično izgubimo možnost za resničen stik z drugo osebo. Če si srčno želimo iz takšnih situacij priti z večjo jasnostjo, notranjim mirom in povezanostjo, moramo pogledati prav to, katera prepričanja so obarvala našo percepcijo; kakšne barve so očala, ki jih nosimo, in zakaj si jih ravno takrat nadenemo.
Pot k jasnosti skozi samospoznavanje
Pri takšnih stvareh mi je največ doprinesla (in še vedno doprinaša) psihoterapija – za poglabljanje lastne realnosti, stik s samim seboj in grajenje boljših kapacitet zase in za druge. V TCT® terapiji iščemo vzroke teh prepričanj in konceptov, ki nas omejujejo. Tekom procesa jih oseba lahko uvidi, spozna, preseže in spusti; izbere nove, bolj konstruktivne ali pa živi bolj fluidno na podlagi stika s samim seboj. To je proces samospoznavanja, opolnomočenja in osvobajanja od lastnih meja.
To je moj pogled, kakšen pa je vaš? Vabim vas, da tudi sami začnete raziskovati subjektivnost svoje realnosti. Če želite, lahko spodaj pustite svoj komentar. Če vam je objava doprinesla, jo lahko delite naprej.
Lepo bodite do naslednjič. 🙂
Andrea
P.S.
Več o metodi TCT® lahko preberete tukaj ali na spletni strani Inštituta Transpersonalne Psihologije.
Če vas zanima individualna terapija, delo na sebi in osebna rast ter bi se želeli naročiti na uvodni razgovor kliknite tukaj <<
Rogers, C. R. (1961). On Becoming a Person: A Therapist’s View of Psychotherapy. Houghton Mifflin. (str. 39) >>>povezava
Dodaj odgovor